Za potovanje v preteklost potrebujete časovni stroj, lahko pa se odpravite v Egipt, kjer se boste nemudoma znašli v mističnem in neverjetnem svetu sfing, faraonov, piramid in hieroglifov. Pripnite si pasove, potovali bomo skozi zgodovino časa, v samo globino mogočne civilizacije!
Egipčani so videli svojo zemljo kot skrivnostno refleksijo neba in dojemali Nil kot zrcalno podobo mlečne ceste. »Kakor je zgoraj, tako je spodaj« je slavni rek velikega Hermesa Trismegistusa, ki so ga Grki enačili z egipčanskim bogom modrosti Toth-om. Njihov religiozni sistem vsebuje tako življenje na zemlji, kot življenje na višjem nivoju obstoja, mi pa bomo odkrivali pomen teh sporočil, ki so nam jih dali v zapuščino in odkrivanje njihovega mističnega sveta pričnemo v Luxorju.
Večkrat se sprašujem katera stran Luxorja je lepša, bolj impresivna? Vzhodna, kjer so faraoni gradili templje ali zahodna, polna prelepih grobnic, ki enostavno uročijo s prelepimi barvnimi stenskimi poslikavami in magičnimi teksti, ki so neke vrste zemljevidi podzemnega sveta.
Nedaleč stran od Doline kraljev stoji terasasti tempelj kraljice Hatchepsut – nesmrtni tempelj edine ženske vladarice – faraonke. Veljala je za izjemno modro in napredno vladarico, mnogi celo pravijo, da je verjetno prva emancipirana ženska med slavnimi. Ko zagledaš njen tempelj, si sprva gotovo prepričan, da gre za sodobno stavbo, vendar je bila ta zgrajena v letih 1503 – 1490 pr.n.št.
Vsak tempelj v Egiptu je enkraten in neponovljiv in prav vsak nosi unikatno sporočilo. Arhitektura egipčanskih templjev je simbolična kreacija kozmosa. Vsaka stvar ima svoje mesto in funkcijo v tej kreaciji, zato lahko rečemo, da je človeško telo »Božji tempelj«, kakor je to opisal priznani egiptolog R.A. Lubicz. Veliki Amonov tempelj Karnak nas pozdravi s sfingami, obeliski, stenskimi reliefi, hipostilna dvorana velika 5000 kvadratnih metrov s 134 masivnimi stebri, ki prikazujejo stvarjenje sveta, ter tišina svetega jezera, se dotakne prav vsakogar.
V večernih urah prečkamo zapornice v Esni, naslednji dan pa nas čaka eden najbolj ohranjenih templjev, posvečen bogu Horusu – Edfu. Nenavadna lega osi templja daje slutiti, da se je tu dogajal posebni obred tempeljskega kulta, ki je igral izredno pomembno vlogo v spremembi ritualov in magičnih izvajanj obredov.
Z reke opazujemo obrežje, vasice in otroke v njihovi brezskrbni igri, zelenje in cvetoči grmi vse povsod kamor seže oko in nehote pomisliš: »ohhh, a tako izgleda Raj na Zemlji,« ti pa se razvajaš na palubi ladje, nekje v daljavi pa se prikažejo grobnice in vabijo današnje moderne detektive, da odkrijejo skrivnostni čas, ko je bil Egipt dežela nesmrtnih ljudi. Egipčani ga še danes kličejo Umm Al Dunya, mati sveta.
Pričakuje nas Kom Ombo tempelj, ki razodene svoja decimalna števila, prvo preročišče, kirurški instrumenti, nihala, nilomer, hiša rojstev….skrita sporočila so tako rekoč na dlani, le odkriti moramo njihovo simbolno govorico.
Nikar ne pozabimo na Asuan, ki očara s svojo lepoto, milino in srčnimi Nubijci. Nubijska kultura je povsem drugačna od staroegipčanske. Egipčani so jih imenovali ljudstvo Kush, od nekdaj pa so kralji romali na ta sveti kraj, saj tu domuje bog Khnum, bog reke Nil, odgovoren za Nilove poplave. Pogled na otok Elefantino ti razneži srce, saj je najbolj romantičen kraj pod egipčanskim soncem in ni čudno, da je prav tu, nasproti otoka, v hotelu Stari Katarakt, Agata Christie dobila navdih za svoj roman. Jutranja tišina in vonj reke Nil te prevzamejo. Pogled na obsijane sipine prebudi občutek otroške radosti, ki ga še dodatno okrepi srečanje z lokalnimi otroki, njihova razigranost, topel objem za dobrodošlico pa omehčajo še tako kameno srce. Prijazni otroci s ponosom razkažejo svojo vasico v celoti, vse od izobraževalnih ustanov do njihovih domov. Vsakič znova s seboj prinesem novo telesno umetnino, naslikano s kano in se tako zavarujem pred vsemi zlemi uroki. V nubijski vasi je vedno veselo, ne le zaradi otrok, temveč tudi večerne glasbene popestritve – bobni, ples in petje so obvezni.
Največja znamenitost v Egiptu, Abu Simbel, je od Asuana oddaljen cca. 290km. Veliki tempelj še večjega Ramzesa II, imenovanega tudi sončni čudež, se v jutranjih urah prikaže v vsej svoji pravljični, skoraj nezemeljski lepoti. Točno 21. februarja in 21. oktobra posije sončni žarek v najtemnejši del svetišča in obsije kip boga Amon-Ra in Ramzesa II, nato svetloba nežno zdrsne na kip boga Ra-Horakti, snop svetlobe pa čudežno izgine tik pred kipom podzemnega boga Ptah. Boga, ki prebiva v temi, se sončna svetloba ne dotakne. Mojstrovina in hkrati velika uganka. Vsaka kultura ima svoj začetek, vrhunec in zaton. Ramzes II je s svojimi dejanji dokazal sebi in svetu večnost življenja po življenju.
Zaenkrat naj bo ta pregled magične zgodovine dovolj. Nekaj moramo pa le pustiti še za vaš obisk. Se vidimo na robu zgodovine.
Dafine Koželj Gajšak, vodnica
