Ko sem bila stara 11 mesecev, so me moji starši popotniškega duha že drugič v življenju posedli na letalo in mi pokazali nek nov konec sveta. Takrat je bila destinacija Samos. Na tem grškem otoku sem upihnila svojo prvo svečko in morda je ravno to razlog, da ta kraj zaseda prav posebno mesto v mojem srcu. Na grške otoke sem se kasneje sicer vrnila prav vsako poletje, na prste ene roke lahko preštejem rojstne dneve, ki sem jih praznovala doma oziroma drugje kot v Grčiji, a prav na Samos sem se vrnila največkrat.
Ko sem se letos po nekaj letih spet vrnila na ta čudovit otok, tokrat v vlogi predstavnice in ne turistke, sem že takoj po pristanku letala začutila, da se ni spremenilo prav nič. Stres mature in učenja sta bila za mano in vdih svežega mediteranskega zraka mi je vlil vso energijo, ki sem jo potrebovala. Najdaljše počitnice mojega življenja so pred mano in jaz jih bom preživela ob čudovitem delu na enem najlepših kotičkov sveta. Težko bi bila bolj srečna!
Pogosto me ljudje vprašajo, kaj je takega na Samosu, da bi se tja kar vračala in vračala? Razlogov je ogromno, a eden od najpomembnejših so zagotovo tamkajšnji prebivalci. Grki so odprt, topel in en najbolj iskrenih narodov na tem svetu. Ko se po dolgem in napornem dnevu polnem informativnih sestankov vračam nazaj proti svojemu stanovanju, me vedno lepo preseneti pozdrav kakšnega prebivalca, ki se mi nasmehne in reče: ”Kalispera, ti kanis? Ola kala?”, jaz pa mu vrnem nasmeh in v svoji skromni grščini odgovorim, da je vse super in zaželim lep večer. Grki so prijazni do vseh, od domačinov do turistov in od mladih deklet do gospodov v letih. Takšni pač so, nikjer ni občutka, da bi bil kdo prijazen, le da bo kaj prodal ali da bi želel kaj v zameno. Prijaznost in gostoljubnost sta jim domača in prav to me znova in znova vabi nazaj.
Navdušena sem nad tukajšnjo naravo. Otok je poln oljk, limonovcev, figovcev, vinskih trt in drugih rastlin, ki skrbijo za to, da je njegova kulinarika bogata in več kot okusna. Vino, med, olivno olje in drugi domači proizvodi pa kar kličejo k obilnemu kosilu. Ob čudovitih plažah s sinje modro vodo, ki se v sredozemski vročini neizmerno prileže, se dviguje mogočni Kerkis, gora, ki s svojimi 1430 metri višine na tako majhnem otoku izgleda še toliko bolj veličastna. V notranjosti otoka pa se med hribi skrivajo tudi čudovite majhne vasice, v katerih se čas bolj ali manj ustavi. Pot do njih je pogosto kar ovinkasta, a jo vonj borovih gozdičkov ob cesti vedno naredi prijetno in vredno vsakega kilometra. V nekaterih od teh vasic so tujci bolj kot ne presenečenje in obisk vsakega od nas zagotovo hitro zaokroži po vasi in postane glavna iztočnica za pogovore po naslednji nedeljski maši. A prebivalci vsakega prav tako toplo sprejmejo, mu postrežejo ouzo in z njim z veseljem izmenjajo nekaj lepih besed.
Če bi morala Samos opisati v nekaj besedah bi zagotovo rekla da je preprost, čudovit, topel in pristen. Kljub turizmu, otok ohranja svojo pristnost in nadaljuje grško kulturo in tradicijo. Njegovi prebivalci so nanj ponosni in ga cenijo. Vsak obiskovalec bo s seboj odnesel svoje spomine, meni pa se je že pred osemnajstimi leti prvič vtisnil v spomin in zasedel prav poseben prostor v mojem srcu. Sama lahko obljubim, da se bom na ta kotiček sveta zagotovo še večkrat vrnila!
