Ko me kdo vpraša o moji izkušnji z Islandijo, se moram še čisto vsakokrat (četudi že tolikokrat) zaustaviti, se zazreti v tok svojih misli in občutkov. Namreč, kako z besedami, ki ob opisovanju Islandije zvenijo kot najbolj navadne floskule, ne morejo drugače, orisati to neverjetno lepo, povsem drugačno od vsega, kar nam je blizu, deželo. Morda dežela presežkov? Morda nadrealistična? Kot bi se pojavil na drugem planetu? Vse zveni kot floskula. Največkrat začnem s tem, da je Islandija krivec za mojo obsedenost s severnimi deželami in vikingi, da je nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela, da je na otoku narava izklesala najlepše oblike, ki jih zmoremo zaznati v naši dimenziji zaznav. In vseskozi se spreminja, narava namreč. Vesoljska je, povsem vesoljska. Dodam, da absolutno vem, da sem ”drama queen”, vendar tokrat mislim povsem resno in podajam objektivno oceno. Obisk Islandije mi je pomagal vizualizirati proces nastajanja Zemlje, ja, tako si jaz to predstavljam. To ni drama, that’s a fact!
Reykjavik, glavno mesto, mesto z vikinško dušo in velikim srcem. Tako majhno in obvladljivo ponuja tako veliko. Vsak košček mesta ima vsaj eno svojo zgodbo, lahko si narediš pa še vsaj eno čisto svojo. Meni je bil najlepši občutek ob polnočnem soncu posedati na klopci, srkati podaljšano črno in prisluhniti vrvežu mesta. Prisežem, da sem v množici mimoidočih za hip uzrla tudi nagajivega trola, ki je preskakoval njihove sence in se jim zapletal med nogami. Vendar to ne more vsak, moraš biti drugačen od drugih, mnogo bolj severen po duši in karakterju, moraš verjeti. Vendar je resnično!
Kakorkoli, v tej moderni dobi mi nihče ne bo verjel, trola moram fotkat! It’s a must! O.K., zaenkrat mu še sledim s pogledom, ampak to je pa tudi vse. Predaleč sem, prehiter je… Nič, podaljšano črno zgrabim in gremo, akcija, za njim! Bolj po intuiciji, kot dejansko, mu sledim in ga uzrem še nekajkrat. Pri fascinantni Harpi, modernem kulturnem in kongresnem centru v pristanišču, ki je ob mojem obisku gostila razstavo fotografij Davida Bowieja – absolutni vau! Nato nasproti izjemne Hallgrimurjeve cerkve, pred katero prideš do spoznanja, kdo je v resnici odkril Ameriko – o ja! Nazadnje pa na pobočju hriba na poti do futurističnega Perlana, ki ti odpre pogled na Reykjavik do skrajnega obzorja – tudi James Bondu ga je! Potem pa o njem ne duha ne sluha. Ampak fotke nimam, kaj zdaj? Niti ne vem, a troli spijo ali ne spijo. Ura je pozna, morda je šel spat, pojma nimam. Je bila to izgubljena priložnost? Je bilo to to? Pravijo, da, če si rojen v nedeljo, okrog poldne, v življenju zagotovo srečaš trola. For the record, jaz sem rojena v nedeljo, okrog poldne. Je bilo to to? Priložnost izgubljena? Je veleval tok mojih misli (ali morda sanj), ko sem se vračala proti hotelu v središču mesta. Dobro, saj verjetno se vsa ta bitja načeloma bolj izogibajo mestu, mene pa obisk »The Islandije« še čaka. Se bova že še srečala! Pa verjetno ni edini na Islandiji?
V določenem trenutku se odpravim iz Reykjavika proti pravi, »The Islandiji«, proti presežkom in nasprotjem, po poti Golden Circle, ki z zlatom nima nobene veze. Fascinantna kulisa med vožnjo je vredna več kot vsa količina zlata na svetu. Ob pogledu na veličastno kuliso mi misli uidejo na skrivnostnega domačina. A morda spi čez dan in je aktiven samo zvečer in ponoči? V mitih in zgodbah se pogostokrat pripoveduje, da trol ob dnevni svetlobi okameni. Ampak, če je v tem delu leta ves čas dan? In sinoči je bil trol sredi Reykjavika videti še kako živ, daleč od okamenelega osamelca! Za hip pogledam v sprednji del avtobusa. Pogled mi zastane na vzvratnem ogledalu – a ni to odsev trola?? Joj, nimam s kom preverit, saj ga vidim le jaz in nihče drug v naši skupini. That’s a fact! Mislim, res ne morem razumeti, zakaj ne sede na prazen sedež poleg mene, saj ga tako ali tako nihče ne vidi, le jaz! Pa je spet drama. Z avtobusa namenoma izstopim pri prvih vratih ob vozniku, pred tem natančno pregledam vse sedeže in prostor pod njimi. Se mi zdi, da me moji sopotovalci že čudno gledajo, voznik (mimogrede, stereotip vikinga!) niti ne. Me ne gane, moj fokus je srečati trola. V narodnem parku Thingvellir na geološki razpoki obiščem ”vikinški parlament”, ki zelo uradno velja za enega najstarejših parlamentov na svetu. Dejansko sem sedela v klopi poslancev, v mislih tudi šla čez nekaj točk dnevnega reda. Ob razgledu, vrednem 24 karatnega zlata. A troli imajo svoj parlament? Je le eno od tisoč vprašanj, ki bi mu jih zastavila, če ne bi bil vedno tako previdno oddaljen. Pa povedala bi mu, da sem O.K., kakor je tudi on O.K. Da ne potrebuje varnostne razdalje. In mu postavila še tisoč dodatnih vprašanj. V daljavi ga nekajkrat zagledam, nerodno se zapleta v gosto ločje na močvirnatem področju naravnega parka. A je to isti kot v Reykjaviku? Saj ne vem, nisem sigurna. Mogoče sem jih videla že ducat, pa so si vsi tako zelo podobni, pa še vsi izmuzljivi po karakterju?
Da je vsem znancem in prijateljem jasno, v kateri deželi si, gre na Islandiji zasluga geotermalnemu področju Geysir. Tako je, barvitemu območju več nedelujočih in enega delujočega gejzirja, ki se imenuje Strokkur. Kmalu ujameš njegov ritem (izbruhne približno na 5-10 minut), potem pa klikaš, klikaš, malo snemaš, pa spet klikaš, klikaš, klikaš – cilj je jasen, ujeti izbruh gejzirja v vsej svoji veličini! Pri tem ne dlakocepiš toliko glede kompozicije, nima veze, z objavo na Instagramu boš car!
Definitivno vem, kje se trol najraje nahaja! V bližini slapov, pred mavrico, za mavrico, ob mavrici, na mavrici, povsod v bližini mavrice in ob tej enormni količini vode. Med poskakovanjem med kapljicami vode se je namreč tako sprostil, da sem se mu lahko čisto približala. V določenem delcu sekunde sva stala en zraven drugega ter z nasmehom, vrednim milijon dolarjev, zrla v dvojno mavrico pri slapu Skogafoss. Res sva, imam tudi fotko!!! Vsi mislijo, da je to le fotka mene pred slapom, pa ni zgolj to. Je ovekovečen dragocen trenutek, ko sva se jaz, rojena v nedeljo okrog poldne, ter najbolj ljubko nordijsko bitje prvič srečala.
Sicer pa ostaja dejstvo, da so vsi slapovi na Islandiji slapovi presežkov in posebnosti. Prvi je najvišji, drugi najmogočnejši, tretji najbolj vodnat, četrti najbolj obiskan, peti največkrat fotografiran… Dejstvo pa je tudi, da je izgovorjava njihovih imen življenjski izziv. Jaz osebno, ko jih opisujem (ob fotografijah seveda), jih poimenujem z njihovim presežkom oziroma posebnostjo, na način ”to je slap, ki je največkrat fotografiran, posebnost pa je tudi to, da se lahko sprehodiš po potki za slapom”. Ne sprašujte me po imenu, prosim, lahko ga edino črkujem. Še večji jezikovni izziv so ledeniki oziroma posamezni jeziki ledenikov, ki se razprostirajo po celem otoku. Niti poskusim ne izgovoriti imena jezika ledenika Solheimajokull, raje se fokusiram na vizualno kuliso in se posvetim dobrim fotkam ob ledeni steni. Da ne pozabim, ena skrb na Islandiji (sicer jih res ni veliko, ker je tako fino na drugem planetu), ki je vseskozi prisotna, je, da ti zmanjka baterije na mobilnem telefonu. Ali pa shrambe. Že zdaj opomnim na to, da je potrebno zelo plansko fotografirati. Bolj z razumom kot srcem, kajti srce bo želelo posneti vse. Ne le pri naravnih in kulturnih znamenitostih, tudi med vožnjo z avtobusom, po pokrajini ognja in vode, škratov in trolov, vulkanov in lave, slapov, ledenikov in gejzirjev, ovčk in islandskih konjev…, je vse polno kadrov, ki bodo vznemirili srce! Še dobro, da trole lovimo le nekateri.
Hm, sem želela začeti s stavkom v stilu ”eden mojih vrhuncev potovanja…”, pa ne vem, če je primerno, ko je vrhuncev potovanja toliko, kolikor jih je ob obisku Islandije. Kakorkoli, srečala sem trola, sledi pa zgodba o Vík í Mýrdal in črni plaži. Se spomnite, kaj smo rekli, da je potrebno objavit na Instagramu? Da bodo vsi vedeli, kje ste? No, druga spektakularna in zelo prepoznavna kulisa na Islandiji je plaža lavinih nanosov, ki je črne barve in polna ”nezemeljskih” čudes narave, med drugim se na plaži nahaja stena apnenčastih stožcev, ki predstavlja popolno sožitje narave, fizike in matematike – noro! Filter za fotografije s te plaže ne bo potreben, pravzaprav bi računalniška obdelava teh fotografij bila kriminal. A zame se je na tej plaži začela še ena zgodba, če bi bolj milo nadomestila izraz obsesija. Morda bi bil pravilni izraz tudi tradicija? Namreč, v trgovini s spominki v vasici Vík í Mýrdal sem kupila svoj prvi vikinški prstan. Od takrat naprej si ob vsakem obisku Skandinavije, Finske, Islandije ali Baltika kupim vikinški prstan. Pa samo, da razčistimo, nimam jih še toliko, da bi jim morala namenit posebno sobo v svojem stanovanju, jih pa je nekaj. Naj namignem, nosim jih lahko vse naenkrat.
Napisati zgodbo o Islandiji je res poseben izziv, namreč, da ne ponoviš že uporabljenih presežnikov prevečkrat, kar bi bilo bolj kislo literarno delo oziroma nočna mora. Fascinantno, nadzemeljsko, prelepo, neverjetno, pa morda, nekoliko bolj sproščeno, noro, top, vrhunsko in podobno. Za kuliso termalnega kopališča Modra Laguna lahko zgolj združim vse te presežnike oziroma dodam, da te pogled nanjo pusti brez besed. Namakanje v termalni vodi s temperaturo skoraj štirideset stopinj, ko je zunaj ”ni pomembno koliko” stopinj, je bil še moj zadnji vrhunec na Islandiji. Trolom je baje vstop prepovedan?!
Islandija, do naslednjič! Trol, ne me pozabit!
Vesna Barbalić
