Noč se še ni ravno prevesila v dan, na ulicah srečujem mladino prejšnje noči, jaz pa hitim nasproti novemu dnevu. Danes je dan za obisk Pamukkal in antičnega mesta Hierapolis. Avtobus me že čaka in pred njim šofer s cigareto. Šofer s cigareto. Skoraj standard, bi lahko rekla. Čeprav jutranjih žarkov še ni videti nikjer, me pričaka velik nasmeh na obrazu šoferja in topla “merhaba” (“živijo”). Kot ponavadi se začne značilen turški pogovor med mano in šoferjem, ki izgleda nekako tako, da se iz njega vsuje plaz besed, kjer mi je razumljiva vsaka šesta beseda. Zato je potem moj odgovor nazaj “turkish jok” in začne se uporaba moje pantomime ter internacionalnih besed kot so hotel, stop… Ampak uspe se nama vse dogovoriti. Pripravljena na dan novih dogodivščin se odpeljeva do hotelov, kjer pobereva goste.
Rana jutranja ura ne izbriše nasmeha z obrazov gostov. Vidim, da bo super dan. Do prvega postanka pustim še malo lepotnega spanca, čeprav se gremo danes vsi pomladiti v termalne izvire Pamukkal. Po prvi pavzi za turško kavico in čaj spoznamo tudi lokalno vodnico, ki se nam bo pridružila in izlet se prične. Odpeljemo se v notranjost Turčije, proti gorovju Taurus, kjer pokrajina izgubi videz Sredozemske nižine. Začne se kazati tista prava, pristna Turčija, ki ima ob sončnem vzhodu svojevrsten čar. Vse okrog nas skalnato gorovje, zavito v rumeno-rožnate barve, kjer se tu in tam iz skale prikaže kakšen grmiček. Vsake toliko ugledamo čredo koz na prostranih travnikih, z zadnjih sedežev pa je slišati “škljocanje” bliskavice fotoaparatov. Ker teče beseda tudi o turški tradicionalni hrani, naredimo postanek, kjer si privoščimo tipičen turški zajtrk: gozleme. Na postajališču nas pričakajo stare ženičke z dolgimi krili in ruto na glavi. Z iskrico v očeh in nasmehom na obrazu nas postrežejo s turškim čajem, kavo in pripravijo zajtrk. Mamka se vsakemu posebej nasmeji, ga potreplja po roki in po turško zaželi »dober tek«. Okrepljeni in mastnih ust nadaljujemo našo dogodivščino.
Precejšen del poti je že za nami, cesta se počasi dviga, dokler ne dosežemo najvišje točke dneva, 1500 m nadmorske višine. Naredimo foto postanek, kjer ravno srečamo čredo koz s pastirjem. Seveda vsi hitimo slikati, da ujamemo vsaj en del izginjajočega nomadskega življenja. Prijazni pastirček se nam od daleč nasmeji in prav posrečeno pozira pred svojo čredo. Ujeli smo še en trenutek Turčije, ki se počasi izgublja v sodobnosti. Pot nadaljujemo do mesta Denizli, ki ga krasi kip petelina. Zakaj je tako, naj ostane skrito, dokler me ne obiščete v Turčiji.
Ustavimo se v ogromni prodajalni s tekstilom, kjer oblačil, posteljnine in brisač ne manjka. Čeprav vsi trgovci zatrjujejo, da so “fix price”, vseeno poizkusimo slovensko žilico barantanja. Samo naj še kdo reče, da Slovenci nismo dobri pogajalci. Trgovino zapustimo z nekaj vrečkami več ter s ponosnim nasmehom na obrazu… ja, tudi nam je uspelo znižati ceno.
Po dobri uri pregovarjanja za ceno se nas loti lakota. Še pred prihodom v restavracijo pa nas preseneti osupljiv razgled na Pamukkale. Celoten hrib prekriva bela grudasta gmota, z vmesnimi bazenčki nebeško modre vode. Kar naenkrat nastane tišina na avtobusu in potem vsi soglasno: “OOOOO, UAUUUU”.
Pamukkale so sestavljene iz dveh turških besed; “pamuk” – bombaž in “kale” – grad. V dobesednem prevodu bombažni grad. Verjemite mi, ime je zasluženo. Nastale so iz vodnih vrelcev, ko je voda obogatena s kalcijevim bikarbonatom pritekala na površje in tekla po pobočju hriba. Skozi tisočletja se je kalcijev bikarbonat odlagal na samem pobočju hriba in tako so nastale značilne terase z bazenčki, napolnjenimi s termalno vodo. Ker naj bi termalna voda veljala za zdravilno pa so Pamukkale na zemljevidu “zacahnila” tudi razna antična ljudstva. In ravno Rimljani, ki veljajo za največje užitkarje, so nad Pamukkalami zgradili veličastno rimsko mesto imenovano Hierapolis, katerega ostanki so vidni še danes. Tu, v enem izmed bazenov, je svojo mladost in lepoto ohranjala tudi Kleopatra. Bazen je odprt še danes, tako da lahko svoj košček lepote in mladosti ujamejo vsi, ki ga obiščejo.
Po turškem kosilu pa končno tudi nas čaka obisk Pamukkal. Vsi se na avtobusu že nestrpno presedamo in v pripravljenosti s fotoaparati ter telefoni čakamo na izstop iz avtobusa. Sprehodimo se skozi del antičnega mesta. Zdi se kot, da je slišati puhtenje vročine iz rimskih ostankov, ki ležijo vsepovsod naokoli. Vsak kamen zase priča svoj del zgodovine, v bližini pa ne manjka oleandrovih grmičkov, ki naj bi po eni legendi pripomogli posredno tudi k smrti Aleksandra Velikega. Pot nas vodi točno do bazenčkov. Sezujemo si čevlje in začofotamo v toplo termalno vodo, ki ni ravno namenjena poletni osvežitvi, ima pa pomlajevalni učinek.
Vsak zase srka zgodovino mesta in občuduje naravno lepoto. Odločim se za sprehod po drugem delu Hierapolisa. Pot se vije med rimskimi ostanki, sarkofagi, ostanki grobnic, mestnimi vrati ter agoro… Vročina je turiste pregnala v senco, samo jaz in še ena turistka sva dovolj radovedni, da se sami sprehajava med stebri in ostanki nekdanjega Apolonovega templja. Slišati je le zvok škržatov, vsake toliko pa čutim na obrazu tudi nežen pihljaj vetra. Zaprem oči in počutim se kot, da sem 2000 let nazaj. “Ali je nekoč nekdo stal na istem mestu kot jaz, zaprl oči in se samo prepustil pišu vetra v poletni vročini?”
Odprem oči. Vonjam poletje, vročino, slišim petje vetra… ja, poletje je že tu. “Dobrodošla v Turčiji”, si rečem. Odhitim mojim gostom naproti, prosti čas za namakanje v vrelcih mladosti se izteka. Pred avtobusom zagledam zadovoljne in nasmejane obraze. To poletje bo dobro.
Odpravimo se nazaj proti hotelom. Iz torbe izbrskam CD s turško glasbo. Poskočna pop turška glasba kmalu napolni naš avtobus. Šoferju za volanom se takoj zasvetijo oči, pogleda me in mi pritrdilno pokima, zraven pa zapleše ter zapoje; “gel, gel …”, “pridi, pridi…”. Pridi v Turčijo in začuti utrip orienta, košček zgodovine, nasmehe domačinov ter okusi sladkost baklave.
Ana Kosmač
predstavnica v Turčiji
