Pogosto izražajo ljubezen v pesmih, sonetih in romanih, bolj težko pa se pretvarja v marmor, štukaturo ali kupole. Seveda ima vsako pravilo tudi izjemo, v tem primeru se ta izjema imenuje Tadž Mahal – mavzolej v Agri.
Narejen je iz belega marmorja in nosi ime tiste, ki za vedno počiva med belimi zidovi – Mumtaz i Mahal – biser dvora. Srečala sta se na dvornem sejmu. Princesa Arjamund Aru Begam mu je prodala cenen kamen za drage denarje, vladarjev sin princ Kuram pa ga je rade volje kupil in takoj odšel prosit očeta Džahangirja, da sme poročiti lepo prodajalko. Princ Kuram je postal vladar Šah Džahan, princesi pa je tast ob poroki poklonil ime Mumtaz i Mahal – biser dvora. Njuna ljubezen je bila neizmerna, Šah Džahan je živel zato, da bi njej ustregel vse, kar je želela, oboževal jo je, obsipal z bogastvom iz svojih zakladnic in rožami iz svojega vrta.
Mumtaz je v devetnajstih letih rodila štirinajst otrok. Zadnji porod je bil usoden. Tisti dan, ko je rodila hčerko v taboru v Burhanpuru, ko je spremljala moža, ki se je vojskoval, je umrla zaradi porodne mrzlice. Šah Džahan je izgubil svoje veselje, dušo svojega življenja, svojo zvezdo vodnico, ugasnila je luč Indije. Če že ni mogel svoje ljubljene obdržati poleg sebe, pa jo je želel narediti nesmrtno. Njej v spomin je zgradil mavzolej ob reki Džamuni, o katerem se govori že stoletja in v katerem se vidi, da oživlja čudo ljubezni in njeno neusmiljeno minljivost.
Naj bi bila povezana tudi po smrti, saj je Šah Džahan želel na drugi strani reke zgraditi mavzolej iz črnega marmorja zase, med obema bi bil srebrni most. Usoda pa se včasih lahko kruto poigra z nami … Najmlajši sin tega ljubečega para je bil tako brezsrčen in ambiciozen, da je zasedel prestol in dal pomoriti vse svoje brate in sestre, samo najstarejša je lahko delala družbo ostarelemu očetu. Bil je zaprt v Rdeči trdnjavi v Agri, od koder je lahko opazoval mavzolej svoje ljubljene.
Vsakdo, ki prvič obišče Indijo, bi bil zelo razočaran, če bi ne videl Tadž Mahala in pravo veselje je opazovati vzhičenost vsakega posebej, ko vstopa v ta rajski vrt s sanjskim spomenikom, katerega odsev se pokaže najprej kot privid v vodi, šele za tem zazna oko tisto pravo umetnino na veliki marmorni ploščadi. Tu vsakogar prevzame neverjeten občutek miru, spoštovanja in občudovanja, saj so prisotne enostavnost, eleganca, genialnost in razkošje, ki so jo ustvarile roke številnih neznanih umetnikov; ustvarile tako, da jih do danes ni še nihče prekosil. Čeprav je Šah Džahan načrtoval drugače, pa se zdi bolj prav, da zaljubljenca počivata drug ob drugem. Njen manjši kenotaf krasi pero, njegovega večjega pa črnilnik.
Legenda pravi, da vladar izpisuje želje svoje zaljubljene duše v kraljičinem srcu. Vsekakor pa je bil Tadž Mahal in bo ostal spomenik velike ljubezni in solza na obrazu Šah Džahana, kot je zapisal indijski umetnik Rabindranath Tagore.
