»Vsi na krov!« je zaklical kapitan. Večina mož je še spala v podpalubju. V trenutku so se vsi zganili, predramili in oddrveli na površje. Niti približno niso vedeli, kaj se dogaja, zazrti v kapitana so pričakovali odgovore. Le-ta je strogo stal v zavetrju kapitanske kabine in pogledoval preko svoje rame. Veličastno je zavrtel volan močno proti levi.
»Na položaje! Kaj pa čakate?« je vzkliknil, »ne vidite, da nas lovijo?«.
Pisalo se je leto 1980 in ladja MV Panagiotis je ravno izplula iz turške luke. Naložena s prepovedanimi cigaretami, alkoholom in ženskami se je želela čim bolj pomešati v bolj ali manj gost ladijski promet. Panagiotis v prevodu iz grškega jezika pomeni »od«, je izpeljanka iz besede »Panagia« (vsesveto), enega od imen device Marije, pogosto uporabljenega v vzhodnem pravoslavju. Kljub svetemu imenu ladje, v namerah njene posadke ni bilo prav nič svetega, niti se svetost ni odražala v skromnem, zlahka pozabljivem, videzu barkače. Izgledala je kot vsaka druga tovorna ladja, s trupom modre in bele barve, ki se srečata na sredini vzdolž čolna, ter pod nebo štrlečo kapitansko kabino. Ponašala se je z dvema 14 čevljev visokima jamboroma, v dolžino je merila 157, čez najširši del trupa pa 26 čevljev. Preko Bosporja in Ionskega morja jo je ponesel zanesljiv dizelski motor. Zgrajena je bila iz čistega železa, trdna, stabilna, mogočna in neizprosna. Na nek izjemno abstrakten način je spominjala na cigareto.
Panagiotis je iz Turčije preko Grčije opravljala dostavo v Italijo za tamkajšnje mafijske šefe. V tokratno, že tako nadvse razburljivo, oktobrsko plovbo v bližini obal otoka Zakintos pa se je vmešalo nepričakovano srečanje.
Barka se je zibala v zgodnjejesenskem neurju, izkušena posadka je bila že vajena lovljenja ravnotežja skozi deroče valove. Tudi spanja v teh razmerah so bili vešči, zato jih je nenadna budnica kapitana vidno presenetila. Ob drugem kapitanovem klicu so že vsak na svojem mestu vlekli za vrv in tudi sami pogledovali proti rumeni luči, ki je slepila sicer oster pogled v temni noči. Kapitan je močno zagrabil za volan in tokrat zavil skrajno proti desni. MV Panagiotis je dajala vse od sebe, vse, kar je njen dizelski motor premogel. A reflektor, ki je ves čas obseval njeno obličje, se ni želel oddaljiti. Možje so odlivali vodo, se prekucevali en čez drugega, vlekli vrvi ter se med seboj klicali in bodrili. Voda je udarjala s čisto vseh strani – z neba, z desne in leve ter vsakokrat, ko so presekali kakšen val, tudi od spredaj.
»Vlecite!« in drugi glasni vzkliki so spremljali vsak gib posadke na krovu. Vsem je bilo jasno, zakaj so sedaj v begu. Bežali so za svoje svobodno življenje, ki pa se je z vsakim valom bolj oddaljevalo. Kapitan si je adrenalinskemu dogajanju navkljub uspel prižgati cigareto, ki jo je nemirno vdihoval. Ne zato, ker bi mafijski šefi opazili, da je v tovoru zmanjkala ena škatlica, bolj zaradi dejstva, da je bila prihodnost njega in njegovih mož vse prej kot svetla. Negotovosti so bili vajeni, z njo so se že davno sprijaznili. To ni bil njihov prvi tovor, niti njihov prvi lov. MV Panagiotis je bila že izkušena nosilka prepovedanega materiala preko morskih ožin, vajena tako zahtevnosti plovbe kot tudi nepričakovanih srečanj.
Dirjali so ob čereh in vse bližje so bili obali, ki v temni noči ni bila sposobna prikazati svoje privlačnosti, čeprav je sicer ravno zaradi svoje pristnosti in lepote sezonsko privabljala trume turistov. Po teh istih vodah, kjer Angleži, Francozi in Američani hladijo svoja bolj ali manj izklesana pregreta telesa, se je sedaj podila MV Panagiotis s številno posadko. Tik za njo, a še vedno na varni razdalji, ji je sledila grška mornarica. Slednja je imela v jadrih nekaj več vozlov, zato je razdalja med obema postopoma pojenjala. Ravno so dosegli zahodno obalo Zakintosa, severno od Porto Vromi, ko je vsem na krovu ”vsesvete” postalo jasno, da to noč ne bodo ušli roki zakona.
Nekajkrat je pljusknilo, čeprav zvoka nihče ni zaznal. Z vidno utrujene ladje, ki se še ni želela vdati roki pravice, so poletele svetleče se točke, kot delci ognjemeta ali pa izstreljene kresničke. Mornarji so svoje delo zanemarili in se podali bridki usodi naproti. Slabše kot izgubiti svobodo, biti ujet v sobici z rešetkami, pač ne more biti, so pomislili ter se eden za drugim pognali v vodo. Morje je divjalo, kot da bi se zavedalo resnosti situacije, valovi so hitro pokazali svojo nadnaravno moč ter zabrisali sledi mornarjev. Na krovu je s prižgano cigareto ostal le še kapitan. Ozrl se je proti svojim tekmecem, še enkrat vdihnil in odvrgel cigareto ter se še sam podal čez krov.
Trdna, stabilna, mogočna in neizprosna je MV Panagiotis nadaljevala svojo pot. Brez kapitana, brez pomoči posadke in hkrati bremena njenih nič kaj svetih ekspedicij. Valovi so jo odnašali proti obali in nikogar ni bilo, ki bi se jim uprl. Zaradi izčrpanosti se jim tudi sama ni zmogla. Prepustila se je tokovom, ki so jo odpeljali v bližino najbolj slavne plaže na otoku Zakintos, Navagio. Še danes je tam, naplavljena in zapuščena na plaži. Kljub vidnim sledem, ki jih je povzročilo njeno težko življenje in bridek konec, je še vedno mogočna in neizprosna. Le občasno, v svetlobi polne lune, je na njenem trupu zaznati blesk kapljic morja, njenih solz zaradi mnogih nepozabnih spominov, domotožja, pa tudi olajšanja, ponižnosti, svetosti in miru.
Še danes je ladja, ki je pomembno zaznamovala kraj svoje ustalitve sredi ene najlepših grških plaž, eden najpogosteje fotografiranih motivov na Zakintosu. Turistični obisk otoka brez fotografije tihotapske gmote sredi plaže nikakor ni popoln. V Zalivu tihotapcev, ki se imenuje prav po njej in njeni zgodbi, počiva trdna, stabilna, mogočna in neizprosna. Cigaret pa že dolgo ni več na krovu.
Skoči na Zakintos!
