Ko vodim Kompasove skupine, me vedno zanima, kaj na križarjenjih najbolj navdušuje naše potnike in kako preživljajo čas med plovbo. Tako je sčasoma nastala spodnja zbirka krajših intervjujev.
Janez (79) in Silva (69), upokojenca
Janez in Silva sta nasmejan par iz Kranja, vedno pripravljena na klepet. Križarjenja so jima res zelo blizu.
Kaj vaju je napeljalo na ta način potovanja?
Silva: »O, midva sva pa že na trinajstem križarjenju. Od kar sva začela pred šestimi leti, greva najmanj dvakrat letno. Meni se zdi to najboljši način, da vidiš svet. Mož že malo težko hodi zaradi problemov s kolki, jaz sem pa vedno rada potovala in smo našli opcijo, kako ti dve na videz nekompatibilni karakteristiki najinega življenja združiti. Tu ni napornih voženj z avtobusom, hoje na izletih navadno ni prav veliko, ladja je res udobna in ponuja številne možnosti za preživljanje časa na njej.«
Kakšne možnosti imate v mislih?
Silva ustreli kot iz topa: »Meni so najbolj všeč večerne predstave, vsak dan je nekaj drugega, od kabaretov, plesnih predstav in koncertov do pravih akrobatskih spektaklov, res so pravi mojstri, ti nastopajoči.« Janez jo s prijaznim nasmeškom gleda in doda: »Ja, dobri so, pa tudi drugi zabavni šovi te ne pustijo ravnodušnega. Ob včerajšnjim izborom Miss ladje sem se tako nasmejal, kot že dolgo ne.«
Kaj pa čez dan?
»Odvisno, kadar vplujemo v kraj, ki ga še ne poznava, greva na izlet z vami, če pa sva v pristaniškem mestu že na pol doma, se malo sprehodiva po njem, spijeva kavico in včasih kupiva darilce za naše vnučke ali prijatelje, da nama ne zavidajo toliko najinih dogodivščin,« se poheca Silva. Janez resno nadaljuje: «Izleti z vami so res dobri, pa ne pravim zato, ker ste vi tu zdaj. Jaz nisem ravno od jezikov in na teh skupinskih odhodih so izleti vodeni v slovenščini. Zame poveste ravno prav, ne preveč, ne premalo, pa še na zabaven način. Če pa čez dan plujemo, se rad usedem na balkon in opazujem morje, prisluhnem njegovim šumom, prav prevzame me to neskončno prostranstvo. Res uživam, kot neke vrste meditacija je to zame.«
Silva prikimava: »Jaz si vedno najdem nekaj. Včasih se pridružim Janezu na balkonu, včasih pa se sprehodim po ladji in se zapletem v klepet s katerim potnikom ali nekom od osebja, ki je res prijazno in z veseljem pokramljajo s teboj.«
Janez vskoči: »To pa res, neverjetno so prijazni. Poskrbijo, da ti je zmeraj prijetno in to daje tisto piko na i tem potovanjem. Včasih imam občutek, kot da so tu samo zaradi mene, kot da sem kralj, nad katerim vsi bdijo, da mu je v vsakem trenutku najlepše.«
Kako pa sta zadovoljna s hrano?
»Ravno o tem sem govoril. Večerje so fantastične, res na nivoju. Tako hrano na tak način pri nas strežejo samo v luksuznih restavracijah, v katero gremo mogoče doma enkrat letno ob res svečanih priložnostih, tu pa lahko v res vrhunski hrani uživaš vsak dan,« pohiti Janez.
Pogledam Silvo.
Silva se namuza: »Hihi, meni se vidi, da mi je hrana blizu in na ladji se vedno zredim za kakšno kilco ali dve. Če so pa sladice takoooooo dobre. Moj Janez navadno sladice ne naroči, potem pa jaz naročim zase dve različni, haha …«
Janez jo malce zabodeno pogleda: »Ti vedno naročiš dve, tudi če jo jaz vzamem in potem poješ svoje in še pol moje.«
Silva se še kar smeji: »Haha, res je, če so pa božanske …«
Bosta še kdaj šla na križarjenje?
Silva se priduša: »Dokler nama bo zdravje dopuščalo.« Janez prikima: »Po moje naju med drugim prav to ohranja vitalna. Križarjenja so kot droga. Ko enkrat poskusiš, si zasvojen, haha. V glavnem sva itak bolj malo doma. Če ne plujeva po morju, sva pa na vikendu.«
»S tole energijo, ki jo izžarevata, vama bo zdravje res še dolgo služilo,« si mislim.
Tanja (43) in Denis (41), Mia (4) in Jan (7)
Simpatična družinica iz Velenja je na križarjenju prvič. »Kaj je vas pripeljalo na ladjo?«, jih pobaram za začetek. Tanja pogleda moža: »Že dolgo sva si želela na križarjenje, pa sva čakala, da otroka malo odrasteta.«
Denis se nasmehne: »Predvsem jaz sem bil malo skeptičen, sedaj pa vidiva, da bi lahko prišla že prej,« in namigne s pogledom k sosednji mizi, kjer mlajši par pestuje dojenčka.
Torej otrokoma ni dolgčas?
»Ma kakšen dolgčas? Komaj ju krotimo. Cela ladja je njihova. Imam občutek, da se je ne bi naveličala, če bi bili tu cel mesec,« nadaljuje Denis.
Tanja prida: »No, ni tako hudo. Ta mala dva bi bila stalno na bazenu ali v igralnici, midva bi rada tudi malo na kopno. Potem sta pa včasih malo sitna, če smo predolgo v mestu, pa jih potolaživa s kakšnim sladoledom.« Smeh… »Enkrat smo ju pustili animatorkam za dve uri, izdelovali so pajacke iz papirja in ni bilo težav, pa še midva sva imela malo miru. Zvečer gremo navadno na predstavo, samo Mia zmeraj zaspi, pa jo potem nesemo v sobo.«
»Najboljši je tobogan,« se vtakne mali Jan. »In formula in motorji!«
»Kaj pa od hrane?« se obrnem k Janu.
»Hamburger in pomfrit!« mu takoj izleti.
»Samo jedla bi pa res stalno hamburger in pomfrit. Hrane je drugače res ogromno v teh samopostrežnih restavracijah in to res dobre in raznolike, ona dva pa hamburger. Hja, v takem obdobju sta,« skomigne Denis.
Mala Mia, ki je ves čas nekaj prigovarjala svojemu zajčku Pikcu plazeč se pod mizo, se dvigne in reče: »Ladoled! Ladoled je najbojši!«.
Vsi se nasmejimo, Denis pa še napol v smehu: »Meni tudi, hihi! Ta mali bi stalno nekaj jedli in pili. K sreči je na ladji za to dobro poskrbljeno in v vsakem trenutku lahko dobiš nekaj za pod zob, kar je res pomembno, če so toliko stari kot najini. To so mi govorili prijatelji že prej, ampak dokler ne izkusiš sam, si nekako ne znaš predstavljati, kako je to.«
»Torej čez dan ste na relaciji bazen-restavracija?« malce hudomušno nadaljujem.
»Hja, v bistvu res. Saj ob bazenu je prav zabavno. Jaz sem se spomnil mojih študentskih let, ko sem tekmoval v namiznem tenisu in se vsak dan udeležim turnirja. Včeraj sem prišel celo do finala. Tanja pa gre na aerobiko in jutranje raztezanje. In kot sem že omenil prej, vsakič gremo tudi v mesto vsaj za kako uro ali dve.« odgovori Denis.
»Pa tudi na izlet na Kefaloniji smo šli. Res smo se malce težko odločili za izlet na začetku, da ne bi ta mala preveč sitnarila, potem pa sta tvoje mitološke pravljice poslušala z odprtimi usti in seveda zasijala ob kopanju na tisti peščeni plaži na koncu,« pove Tanja.
»Na začetku naju je bilo malo strah, da se bosta kje izgubila, saj je ladja res ogromna in sva še midva potrebovala par dni, da sva se znašla. Kmalu pa uvidiš, da le ni tak bav bav in v raziskovanju ter odkrivanju novih prostorov prav vsi uživamo,« doda Denis.
Še kdaj na križarjenje?
»Nama je res v redu, otroka pa tudi uživata, jaz sem za,« pogleda moža.
»Definitivno! Drugo leto spet!« zaključi Denis.
Borut Bric, vodnik
