Potovanje v Etiopijo je kot potovanje k začetku – vsega. Kulture, ljudstva, hrana, zgodbe – za tiste, ki jim je število zvezd na nebu pomembneje kot tisto na vhodu hotela. Ko se kot vodnik pripravljaš na potovanje, razkrivaš stotere obraze dežele – iz knjig, zgodb, izkušenj drugih … Nečesa pa le ne moreš – tistih drobnih stvari, ki jih lahko doživiš le sam. In tam.
Zahodni del Etiopije je znan kot pradomovina kave, saj ime prihaja iz pokrajine »Kaffa«, kjer je bila kava najprej »odkrita«. Med prvim potovanjem sem po spletu okoliščin sodelovala pri »ceremoniji kave«. Kavna zrna, znana kot »buna«, najprej pražijo na ravni ponvi iz železa »beret metad«. Med praženjem jih mešajo in premikajo z neverjetno nežnostjo in pozornostjo in ko začnejo prasketati in pokati, jih na slamnatem podstavku ponudijo gostom, da lahko uživajo in preverijo opojno aromo čisto sveže pražene kave.
Ko so kavna zrna dovolj pražena, jih v možnarju iz kamna »mukeča« zdrobijo na majhne koščke. Nato dajo kavna zrna v glineno posodo, imenovano »jebena«, in nato na to vlijejo vrelo vodo, dodajo pa lahko še začimbe kot npr. cimet, nageljnove žbice in kardamom. Počakajo, da se kava posede, doda se sladkor, nikoli mleka. Na globokem podeželju dodajo kavi sol, kar je zelo priljubljena pijača pri starejših. Kadilo ob ceremoniji odganja zle duhove in doda nek prazničen občutek. Močni eliksir kave se nato postreže trikrat, vsaka »runda« pa ima svoje ime: abol, hueletanja in sostanja; spiješ lahko eno ali tri, nikoli dveh. Kavo vedno servira najmlajši otrok, čeprav kave seveda ne pije, umetnost natakanja pa je prepuščena za to najbolj usposobljeni osebi. Kako čudovita povezava med generacijami! In ko tako sediš pod zvezdami in piješ drugo »rundo« kave in se poskusiš spomniti imena, si misliš: tudi najobičajnejše stvari so bile včasih umetnost. Po potovanjih v dežele, kot je Etiopija, ni nič več tako, kot je bilo.
Tina Mušič, vodnica
