DNEVNIK KOMPASOVEGA JANEZA

in potovalne dogodivščine

Potovati. Beseda, ki se je vedno drži pridih skrivnostnega, morda neodkritega. Več kot zgolj sprememba okolja skriva v sebi obljubo po nečem novem. Kaj me bo navdušilo tokrat? Bo to sprehod skozi park, veličasten pogled z vrha gore, večerni vrvež živahnega mesta ali blago šumenje valov skozi tišino jutra?

Velikokrat me vprašajo, kaj mi je v mojih letih potovanj pustilo največji vtis. Kje mi je najlepše, kam se najraje vračam? Verjetno eno najtežjih vprašanj, saj nanj ne morem dati jasnega odgovora. Vsako potovanje mi v celoto sestavi mozaik zvokov, podob, vonjev. Mozaik pogovorov, stiskov rok, nasmehov in… čudenja. Zadnje je obvezno.

Če malce preračunaš, dnevnik moj, samo na hitro, tako na prste, ni višja matematika…, prideš precej enostavno do rezultata, da sem rojen v naši bivši skupni državi, naši Jugoslaviji. To pomeni, da imam sorodnike po celi bivši Jugi, ravno tako pa tudi prijatelje, znance in poslovne partnerje. Pač, kot večina nas, Jugoslovanov! Z veliko njih si dopisujem, se pogovarjam po telefonu (ne mobilnem, tistem fiksnem…

Ko spremljam aktualne dogodke v ZDA, se mi pred očmi odvijajo pretekli obiski te dežele. Kakšna fantastična potovalna destinacija! Obiskal sem jo kar nekajkrat in z vsakim potovanjem me je vedno znova pozitivno presenetila. Podobe, ki sem jih pred tem spoznaval skozi filme in drugo popularno kulturo, so z obiskom dobile kar nekaj novih dimenzij – Ameriko sem začutil in zlezla mi je pod kožo.

Če se osredotočim na ta trenutek, tukaj in zdaj, sem trenutno izjemno naklonjen trem evropskim državam, ki slikovito umeščene med Baltsko morje na zahodu ter Rusijo na vzhodu predstavljajo stičišče dveh mojih najljubših destinacij. Na eni strani Skandinavija, na drugi strani moja Rusija. Baltske države so nekoč pripadale Sovjetski Zvezi, a so v začetku 90-ih let suvereno stopile vsaka na svojo samostojno pot. Zanimivo je, kako ta trojček navzven deluje enotno, nekako se o njem pogovarjamo kot o usklajenem glasbenem triu. V resnici pa so si vse tri dežele precej različne med seboj. Vsaka je na svoj način zelo posebna.

Veš, dnevnik, že od malih nog sem navdušen nad kolesarjenjem. Tudi hoja mi je OK, kolo pa se mi je kot otroku zdela super ideja, saj sediš in se hkrati premikaš. Oboževal sem čisto vse – od ponija in kasneje kolesa »na prestave«, pa do prvega gorskega kolesa, s katerim sem obiskoval gozdna brezpotja ter odkrival in ustvarjal nove poti. Dejansko pa o njem nisem razmišljal kot o sredstvu za potovanje, vse dokler pred leti nisem prejel klic prijatelja iz Francije. Imel je čist’ hudo idejo! Da mi razkaže lepote provansalskih gričev in odmaknjenih vasic na kolesarskem potovanju. Jaaaa, itak da grem!

Moja naklonjenost Škotski se je pojavila ne več ne manj kot pred četrt stoletja (ojoj, kako čas hitro teče!), ko je tudi mene obnorel film Pogumno srce. Film sem tolikokrat pogledal in se vanj tako poglobil, da sem ob spremljanju 68. podelitve filmskih nagrad pravilno napovedal, katere Oskarje bo film prejel. Scena in fotografija v filmu me je sezula!

Avstralija. Beseda, ki mi pospeši krvni obtok in zviša srčni utrip. Dežela prijaznih in nasmejanih ljudi, ki s svojo gostoljubnostjo zvabijo vsakemu obiskovalcu nasmeh na obraz. Dežela, kjer med vsakim obiskom odkrijem nove, nepojmljive lepote narave. Tu se skupaj zabavajo surferji, glasbeniki, mladoporočenci, upokojenci in študentje.

Verjetno si opazil, dragi dnevnik, da sem si za svoj današnji zapis del naslova izposodil kar pri svojem najljubšem stripovskem mojstru, Mikiju Mustru. Priznati ti moram, da sem se ob svojem prvem obisku Dubaja zares počutil tako, kot predvidevam, da so se počutili Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, ko so zavrteli časovni stroj in odpotovali v prihodnost.

Ogromne prestolnice me, dragi dnevnik, pogosto pustijo hladnega, to veš. A vendarle, ko sem se med svojim prvim obiskom kar nekaj tednov potikal po Rusiji, me je Moskva osupnila. Mogočne stavbe in fascinantna arhitektura najrazličnejših stilov pripovedujejo na tisoče zgodb o bogati ruski zgodovini.

Da sem navdušen nad tropskimi otoki, že veš, dragi dnevnik. Prav tako sem ti zagotovo že omenil, da me slikovite bele peščene plaže vsakokrat pustijo brez besed. Se mi zdi, da kontrast belega peska, modrine morja, zelenih palm in moje frizure vedno dobro izpade na fotografijah.

Sam dobro veš, dragi dnevnik, da sem v temle obdobju, po Martinovem in do veselega decembra dostikrat in rad doma. Zdi se mi eno tako obdobje, primerno za delat nove plane. Poleg tega je to tisti čas v letu, ko smo na Kompasu v veselem pričakovanju. Odštevamo namreč dneve do izida novih katalogov z bogato in raznoliko ponudbo za naslednje leto.

Do Latinske Amerike čutim prav posebno naklonjenost, veš. Skozi svojo popotniško zgodovino je navdušenje preraslo v spoštovanje, prepleteno s strastjo in občudovanjem. Še kot študent sem se s skupino prijateljev, svojih sotrpinov s faksa, odpravil pohajkovat skozi Peru, Bolivijo in Čile. Vsaka od treh dežel me je očarala na svoj način.

Irska je bila precej let na moji ”bucket listi”. Ne le, da sem si v živo želel ogledati neštete odtenke zelene, posejane z belimi volnenimi kepicami, temveč razlog tiči tudi v kulturi. Od nekdaj me je navduševalo življenje in delo Jamesa Joycea, naravnost obožujem pa glasbo rock velikanov U2 ter Igro prestolov, serijo vseh serij.

Dragi dnevnik,  večkrat sem ti že zaupal, kako zelo rad imam počitnice ob morju. Šumenje valov, vonj po soli, objem vročega sonca in božanje sončnih žarkov (po pameti, seveda, vedno s kremo z dovolj visokim zaščitnim faktorjem), fajn hrana, pa vedno dobra družba. Vendar – poleg ležanja in oddiha sem rad tudi aktiven.  Zato počitnice kombiniram z ogledi lokalnih vasic ter, če se le da, poklepetam z domačini,…

Že davno oziroma nekaj desetletij nazaj sem, dragi dnevnik, zapisal, da si enkrat v življenju želim opazovati polarni sij, tako imenovano auroro borealis oziroma severni sij. Večkrat sem s teboj podelil, da sem sanjal ta krasen ples barv na nebu. Verjamem v to, da sanje odražajo tisto, kar si srce želi. Verjamem tudi, da se sanje uresničijo, če si srce, duša in telo tega resnično močno želijo. Meni so se. Večkrat. 

Tropski kraji imajo v mojem potovalnem dnevniku posebno mesto. Topla klima, turkizno morje, bele peščene plaže, neverjeten podvodni svet… Vse to so razlogi, zaradi katerih me Maldivi vedno znova navdušijo. Bivanje v otoških resortih, ki nudijo vse potrebno udobje, te razvajajo od prvega pozdrava, pa vse dokler jim ne pomahaš v slovo, je enkratno doživetje.

Velikokrat me vprašajo, kaj mi je v mojih letih potovanj pustilo največji vtis. Kje mi je najlepše, kam se najraje vračam? Verjetno eno najtežjih vprašanj, saj nanj ne morem dati jasnega odgovora. Vsako potovanje mi v celoto sestavi mozaik zvokov, podob, vonjev. Mozaik pogovorov, stiskov rok, nasmehov in… čudenja. Zadnje je obvezno.