Aaaaaaaa!
je odmevalo v moji glavi, medtem ko so oči tekle za fotoaparatom, ki se je tk – tk – tk zakotalil po skali in puf! – izginil. Ampak ok, gremo lepo po vrsti … Takole je bilo: Štiriindvajseti dan najinega potepa po Aziji: Tajska, Kambožda, Vietnam. Tisto jutro sem se končno spet počutila sama sebi prav. Vse moram, ki so se zaciklani v možganih prešvercali iz domovine, je zamenjal občutek svobode potovanja. Vdihnila sem polna pljuča ponovno najdenega smisla in se – prijetno zadeta od Življenja in res zgodnje ure – naguzila na sedež skuterja.
Wruuum!
Pred nama 160 kilometrov. Štart: imperialno mesto Huế. Cilj: pravljični Hội An. Vrhunec poti: 21 kilometroc dolg prelaz Hải Vân. In vse to enem dnevu! Inspirirano s kultno »topgearovsko« etapo. Če je uspelo njim, bo tudi nama.
Wruuum!
Ledenost zgodnjega jutra in idejo re-enactmenta Butec in butec scene (saj veste: motorček, mraz in vroč urin) je prekinil sončni vzhod. Lepo je. Riževa polja, vodni bivoli, ki se pustijo čohati, destilarna eterničnih olj, ki jo – Slovenca – seveda navdušeno imava za žganjekuho. In jaz bi skoraj dala veto na to dogodivščino?! Prva postaja: Suối Voi (Slonji izviri po domače). Žuboreča voda in prešerno razpoloženi domačini, ki naju povabijo na surove školjke, močno žganje in v mrzlo vodo. Klasičen vietnamski piknik. Dve od treh ponudb sprejmeva. Školjke zato, ker je treba poskusiti vse lokalne specialitete (tudi če jih res težko pogoltneš) in žganje iz dezinfekcijskih razlogov, seveda.
Wruuum!
letiva dalje na najini čebelici. Brenčiva po neskočni cesti, ki se začne spogledovati z morjem. Vidiva obalo, akopunktirano z lesenimi koli, ribiče na čolnih in otroke, ki namesto v šoli čepijo ob cesti in mahajo. Naslednja postojanka je v edinem večjem mestu ob potiI: Lăng Cô, ki se v vodičih bere kot kakšen vietnamski Portorož. Pa ni. Pričaka naju preščena obala prazna ljudi in polna psov. Spet jeva; dokler nisem poskusila vietmanske kuhinje so se mi »lejerji okusov« o katerih pridigajo chefovski slavneži, zdeli en tak pompozno serviran nič. Zdaj pa: Aleluja! vsakič, ko dobim s strani kakšnega možiclja, ki nima kaj več kot obcestni gorilniček in vok, porcijo nebeške mane, za katero se niti ne trudim več zvedeti, kaj vsebuje. Pomljaskava čarovnijo iz rib in školjk in z motornim kljusetom zagrizeva v prelaz. Leta 2005 so zgradili (avtocestni) tunel in od takrat je prelaz prepuščen motoristom, skuteristom, peščici kolesarjev in lokalcem, ki na nevarno zibajočih tovornjakih vozijo cvileče prašičke. Vzpenjava se. Jaz, na zadnjem sedežu kobilice, verjetno pojem kakšne planinske pesmi, ki jih redno prekinjajo Ah!i in Oh!-i. Ja, svet je lep. Res lep!
Wruuum!
Prispeva na vrh: 496 metrov nad morjem. Za nama v meglico vijugajoča cesta, pred nama sonce. Pavza! Sprehodiva noge do razgledne točke, spijeva vietnamsko kavo potem pa – ni druge – nazaj na tresočo mašino, ki nama počasi daje vedeti kako se počutijo gradbinci, ki s štemarco v roki vrtajo beton.
Wruuum!
Zapeljeva v drugo polovico poti. Nekje ob vznožju naju čaka še turistični Đà Nẵng, pa Ngũ Hành Sơn (grob prevod bi bil Marmorne gore, v katerih so jame s svetišči) in seveda Hội An z najino prtljago. Verjeto sva na tej točki že vedela, da sva si optimistično nabasala dan s preveč ogledi in da nama bo s tem tempom uspelo realizirati kvečjemu polovico načrta, ampak pssst! Dokler se to ne izreče na glas, še obstaja upanje. Na čudež! Mogoče pa sonce pozabi zaiti ali kaj podobnega.
Wruuum!
In tam nekje se je zgodilo.
Aaaaaaaa!
Spet postanek. Spet genialen razgled, kaj pa drugega. Medtem ko plezava na skalo, naju okroga teta vabi v zavetje improvizirane gostilnice z obljubami o cold bir. Verjetno zakričiva kaj takšnega kot thank you in si zraven misliva, da se nama mudi. Da nimava – tako kot ona – cel dan čas viseti na enem in istem mestu. Midva potujeva, ergo se premikava. Dddd! Ravno odlagam nahrbtnik in svojo rit na skalo, ko slišim
tk – tk – tk
in potem tisti Aaaaaaaa! v glavi, ko pogled – ki je še sekundo prej počival na perverzni združitvi morja in neba daleč pod mano – skoči za kotalečim se fotoaparatom in ga vidi izginiti. V prepad! Kakšnih pet, šest metrov. Aaaaaaaa! Vdih – izdih, si rečem. Ne znori! Jebeš te materialne stvari. Vdih – izdih. Pa kaj, če je bil nov. In če so na njem prav vse fotke tega potovanja. Vdih – izdih. Je pač padel. Ampak komu? Njemu? Jaz se ne spomnim, da bi ga imela v rokah. Saj ni nalašč. Vdih – izdih. Ne znori. Aaaaaaaa!
Če bi tole zgodbo pripovedoval moj sopotnik, bi verjetno rekel, da sem bila vsega kriva jaz. In imel bi prepričljivo razlago. Takšno, ki ji bom tudi sama pritrdila čez kakšen dan ali dva, ampak takrat … Takrat pa ni rekel nič. Verjetno si je tudi on govoril: Ne znori! Medtem ko jaz vadim odpuščanje na vrhu skale, on ob vznožju organizira reševalno ekspedicijo. Sodelujoča: debelušna gostilničarka, ki v rokah pestuje za dlan velikega pasjega mladička – mama die mi bo povedala kasneje, ko bo kuži sesal moj prst – in njen suhcen, brezzobi mož, ki nima nobenega problema na široko razkrivati svojih dlesni nad tujo nesrečo.
Če bi tole zgodbo pripovedovala korpulentna tetka, bi verjetno rekla, da smo idioti. Mi, turisti. Da nič ne pazimo. Nič ne gledamo. Samo foto, foto. In potem – bum! Včasih pade človek, včasih predmet. Ona to vidi vsak dan. No, tedensko pa res.
In medtem ko moška – kljub mojemu ostremu nasprotovanju! – lomastita po prepadni džungli – brezzobež seveda v japonkah! – babi pijeva cold bir. Kaj pa naj bi drugega? Naveličala sem se zeniranja na tisti hudičevi skali in splezala dol. Da bi na lovu za fotkičem žrtvovala nogo ali glavo, mi nikakor ni dišalo in tako sem sedela v senci, poslušajoč staruhlo debeluhlo, ki je na ob navedbi moji rosnih 30. let zaskrbljeno rekla veri old. Old, no baby, no gud. Verjetno sem enkrat ali dvakrat vstala iz tiste liliputanske različice plastičnega stola, se s psom prisesanim na palec odpravila do previsa in zakričala: Saj je ok, pridi nazaj! Ni vredno! In verjetno slišala kaj takšnega kot: Še malo! aliTakoj!
Če bi brezobi stričko pripovedoval to zgodbo, bi na tej točki verjetno pojasnil svoj pogled na situacijo: fotoaparat = $$$. Simpl. In brez dilem.
Po dobri uri so se iz prepada vrnili trije. Moj sopotnik, striček in tatatataaaaa: fotoaparat! Malo potolčen in popraskan, ampak ok. Če bi to zgodbo pripovedoval fotoaparat, bi zdaj povedal kaj o simboliki tega, da je prva slika po ponovni obuditvi v življenje, bila nedonošeni pasji mladiček. Še klasični skupinski SLIK! in hitro, hitro – naprej. Mudi se nama. Zelo mudi! Pred nama še skoraj polovica poti. Srečo bova imela, če naju ne ujame tema. Zahvaliva se, pustiva stricu najin dnevni budžet napitnine in sedeva na skuter.
Wruuum!
In – ostaneva na mestu. Prazna guma! Pa ne me … Cold bir?
Simona Hamer, uživaj v Veroni!
